Kisla odpadna voda iz proizvodnje aluminijastih profilov prihaja predvsem iz procesa luženja v oksidacijski delavnici, nevtralizacije, procesa oksidacije, pred-priprave za barvanje in razmaščevanje, luženja in drugih procesov, med katerimi je bogata z različnimi škodljivimi snovmi ali solmi težkih kovin. Koncentracija kisline je zelo različna, pri nekaterih je manj kot 1 %, pri drugih več kot 10 %. Alkalna odpadna voda v glavnem izvira iz procesa alkalnega jedkanja v oksidacijski delavnici in alkalnega pranja pri pred-obdelavi za barvanje. Tudi koncentracija alkalij se spreminja, pri nekaterih je višja od 5 %, pri drugih manj kot 1 %. Odpadna voda nastaja tudi pri barvanju in barvanju. Odpadna voda poleg tega, da je bogata s kislinami in alkalijami, pogosto vsebuje olja, barve, fluoride ter druge anorganske in organske snovi.
Kisle in alkalne odpadne vode so močno korozivne in jih je treba pred izpustom ustrezno obdelati. Splošne smernice za ravnanje s kislo in alkalno odpadno vodo so: ① Kisla in alkalna odpadna voda z visoko-koncentracijo mora dati prednost predelavi in ponovni uporabi. Glede na kakovost vode, količino in različne tehnične zahteve si je treba prizadevati za njeno čim večjo ponovno uporabo. Če je ponovna uporaba težavna ali če je koncentracija nizka in prostornina velika, se lahko za pridobitev kisline ali alkalije uporabijo metode, kot je koncentracija. ② Kislo in alkalno odpadno vodo z nizko-koncentracijo, kot je čistilna voda iz kislih kopeli in voda za izpiranje alkalnih kopeli, je treba očistiti z nevtralizacijo.
Kar zadeva nevtralizacijsko obdelavo, bi moralo biti primarno upoštevano načelo uporabe odpadkov za obdelavo odpadkov. Na primer, kisla in alkalna odpadna voda se lahko medsebojno nevtralizirata ali pa se odpadne alkalije (ostanki) lahko uporabijo za nevtralizacijo kisle odpadne vode, odpadna kislina pa se lahko uporabi za nevtralizacijo alkalne odpadne vode. Kadar te možnosti niso na voljo, se lahko za zdravljenje uporabijo nevtralizatorji.
Sodobne metode čiščenja odpadne vode delimo predvsem na tri kategorije: fizikalno čiščenje, kemično čiščenje in biološko čiščenje.
1) Metode fizikalnega čiščenja so metode čiščenja odpadne vode, ki s fizikalnimi učinki ločijo in pridobijo onesnaževala v odpadni vodi, ki so netopna in suspendirana (vključno s filmi olja in kapljicami olja). Običajno uporabljene metode vključujejo sedimentacijo, filtracijo, centrifugiranje, flotacijo, evaporacijsko kristalizacijo in reverzno osmozo. Te metode ločijo suspendirane trdne snovi, koloide in olja iz odpadne vode, s čimer se doseže predhodno čiščenje.
2) Kemične metode čiščenja so metode čiščenja odpadne vode, ki s kemičnimi reakcijami in učinki prenosa snovi odstranijo ali pretvorijo onesnaževala v raztopljeni ali koloidni obliki v neškodljive snovi. Običajno uporabljene metode vključujejo nevtralizacijo, koagulacijo, oksidacijsko-redukciju, ekstrakcijo, odstranjevanje, odpihovanje-, adsorpcijo, ionsko izmenjavo in elektroosmozo.
3) Biološke metode čiščenja so metode čiščenja odpadne vode, ki uporabljajo presnovno aktivnost mikrobov za pretvorbo organskih snovi, strupenih snovi in drugih onesnaževal v raztopini odpadne vode, koloidni obliki ali fini suspenziji v stabilne in neškodljive snovi. Biološke metode čiščenja delimo na aerobne in anaerobne. Običajna aerobna obdelava trenutno vključuje aktivno blato, biofiltre in oksidacijske bazene. Anaerobno čiščenje, znano tudi kot biološko redukcijsko čiščenje, se v glavnem uporablja za čiščenje-organske odpadne vode in blata z visoko{4}}koncentracijo, običajno z uporabo opreme za čiščenje, kot so digestorji.
Nameni odstranjevanja blata so: ① zmanjšanje vsebnosti vode v blatu, ustvarjanje pogojev za odstranjevanje, uporabo in prevoz; ② odpraviti škodljive snovi, ki onesnažujejo okolje; ③ obnoviti energijo in kapital ter spremeniti škodo v korist. Metode odstranjevanja blata vključujejo zgoščevanje blata, presnovo blata, odvodnjavanje blata in sušenje blata. Namen zgoščevanja blata je, da začnemo z odvodnjavanjem blata in zmanjšamo njegov volumen ter tako zagotovimo pogoje za kasnejše odlaganje. Namen odvodnjavanja blata je nadaljnje odstranjevanje vode in zmanjšanje vsebnosti vode v blatu pod 80 %. Obstajata dve metodi: mehansko odstranjevanje vode in naravno odstranjevanje vode. Mehansko odstranjevanje vode lahko nadalje razdelimo na vakuumsko filtracijo, filtrsko stiskanje in centrifugiranje. Njegove prednosti so visoka učinkovitost odstranjevanja vode in majhen odtis, vendar je drag. Naravno sušenje ima zelo nizke stroške gradnje in delovanja, vendar nizko učinkovitost odstranjevanja vode, zahteva veliko površino in ima slabe sanitarne pogoje. Namen sušenja blata je, da se odvodnjeno blato segreje, dodatno zmanjša vsebnost vode in zmanjša njegov volumen. Za ta postopek se običajno uporabljajo vrtljivi bobni. Njihove prednosti so stabilno delovanje in zanesljivo delovanje, vendar zavzemajo relativno veliko površino.
