Kisla odpadna voda iz proizvodnje aluminijastih profilov izvira predvsem iz procesov, kot so jedkanje s kislino, nevtralizacija, oksidacija, odstranjevanje olja pri predobdelavi z brizganjem in pranje s kislino v oksidacijski delavnici. Vsebuje različne škodljive snovi ali soli težkih kovin. Masni delež kisline je zelo različen in se giblje od manj kot 1 % do več kot 10 %. Alkalna odpadna voda v glavnem izvira iz postopkov, kot sta alkalno jedkanje v oksidacijski delavnici in alkalno pranje pri predobdelavi z razprševanjem. Masni delež alkalij se giblje od pod 1 % do nad 5 %. Odpadna voda nastaja tudi med postopki škropljenja in barvanja. Odpadna voda poleg kislin in alkalij pogosto vsebuje olja, barve, fluorove soli ter druge anorganske in organske snovi.
Kisla in alkalna odpadna voda je zelo korozivna in jo je treba pred izpustom ustrezno obdelati. Splošne smernice za ravnanje s kislo in alkalno odpadno vodo so: ① Kislo in alkalno odpadno vodo z visoko-koncentracijo je treba najprej razmisliti o predelavi in ponovni uporabi. Glede na kakovost vode, količino in različne tehnične zahteve je treba čim bolj povečati ponovno uporabo. Če je ponovna uporaba težka ali če je koncentracija nizka in prostornina velika, se lahko za pridobitev kisline ali alkalije uporabi metoda koncentracije. ② Kislo in alkalno odpadno vodo z nizko-koncentracijo, kot je voda za izpiranje iz rezervoarjev za kislinsko dekapiranje ali rezervoarjev za alkalno pranje, je treba očistiti z nevtralizacijo.
Kar zadeva nevtralizacijsko obdelavo, bi moralo biti primarno načelo uporaba odpadkov za obdelavo odpadkov. Na primer, kisla in alkalna odpadna voda se lahko medsebojno nevtralizirata ali pa se odpadne alkalije (blato) lahko uporabijo za nevtralizacijo kisle odpadne vode, odpadna kislina pa se lahko uporabi za nevtralizacijo alkalne odpadne vode. Kadar ti pogoji niso na voljo, se lahko za zdravljenje uporabijo nevtralizatorji.
V skladu z nacionalnim standardom GB8978-1996 "Emisijski standard onesnaževal vode" so zahteve glede izpustov: COD razred I manj kot ali enak 60 mg/L, razred II manj kot ali enak 120 mg/L, suspendirane trdne snovi manj kot ali enak 100 mg/L, fluoridni ioni F- manj kot ali enak 10 mg/L in pH vrednost 6–9.
Sodobne metode čiščenja odpadne vode delimo predvsem na tri kategorije: fizikalno čiščenje, kemično čiščenje in biološko čiščenje.
1) Metoda fizikalnega čiščenja se nanaša na metodo čiščenja odpadne vode, ki ločuje in pridobiva onesnaževala v odpadni vodi, ki so netopna in v suspendiranem stanju (vključno s filmi olja in kapljicami olja) s fizikalnimi učinki. Običajne metode vključujejo sedimentacijo, filtracijo, centrifugalno ločevanje, zračno flotacijo, kristalizacijo z izparevanjem in reverzno osmozo. S to metodo se iz odpadne vode ločijo suspendirane trdne snovi, koloidi, olja in druga onesnaževala, s čimer se doseže predhodno čiščenje odpadne vode.
2) Metoda kemičnega čiščenja se nanaša na metodo čiščenja odpadne vode, ki loči in odstrani onesnaževala v odpadni vodi, ki so v raztopljenem ali koloidnem stanju, ali jih pretvori v neškodljive snovi s pomočjo kemičnih reakcij in učinkov prenosa mase. Običajno uporabljene metode vključujejo nevtralizacijo, koagulacijo, redoks reakcije, ekstrakcijo, odstranjevanje, pihanje, adsorpcijo, ionsko izmenjavo in elektro-dializo.
3) Metoda biološkega čiščenja se nanaša na metodo čiščenja odpadne vode, ki uporablja mikrobni metabolizem za pretvorbo organskih snovi, strupenih snovi in drugih onesnaževal v raztopini odpadne vode, koloidni obliki ali fino suspendiranem stanju v stabilne in neškodljive snovi. Biološko obdelavo delimo na aerobno in anaerobno obdelavo. Običajne metode aerobne obdelave vključujejo proces z aktivnim blatom, biofiltre in oksidacijske bazene. Anaerobno čiščenje, znano tudi kot biološko redukcijsko čiščenje, se uporablja predvsem za obdelavo visoko-koncentrirane organske odpadne vode in blata, običajno z uporabo opreme za čiščenje, kot so digestorji.
Nameni odstranjevanja blata so: ① zmanjšati vsebnost vode v blatu, ustvariti pogoje za odstranjevanje, uporabo in transport; ② odpraviti škodljive snovi, ki onesnažujejo okolje; ③ obnoviti energijo in kapital ter doseči cilj spremeniti škodo v korist. Metode odstranjevanja blata vključujejo zgoščevanje blata, presnovo blata, odstranjevanje vode iz blata in sušenje blata. Namen zgoščevanja blata je sprožiti dehidracijo blata in zmanjšati njegov volumen ter zagotoviti pogoje za kasnejšo odstranitev. Namen odvodnjavanja blata je nadaljnje odstranjevanje vode, pri čemer se vsebnost vode v blatu zmanjša pod 80 %. Metode vključujejo mehansko in naravno odstranjevanje vode. Mehansko odstranjevanje vode lahko nadalje razdelimo na vakuumsko filtracijo, filtrsko stiskanje in centrifugiranje. Njegove prednosti so visoka učinkovitost odstranjevanja vode in majhna zasedenost zemljišča, vendar so stroški razmeroma visoki. Naravno sušenje ima zelo nizke stroške gradnje in obratovanja, vendar je njegova učinkovitost odstranjevanja vode nizka, zavzema veliko površino, sanitarni pogoji pa so slabi. Namen sušenja blata je segrevanje odvodnjenega blata za nadaljnje zmanjšanje vsebnosti vode in prostornine. Običajno uporabljena metoda je sušilni stroj z rotacijskim bobnom. Njegove prednosti so stabilno delovanje in zanesljivo delovanje, čeprav zavzema razmeroma veliko površino.
